Priprava na branje … vizualno sledenje

Sposobnost sledenja premikajočemu se predmetu, medtem ko je otrok pri miru in pa sposobnost ohranjanja stabilne vidne slike ob premikanju oči in glave, je del okulo-vestibularnega sistema. Otroci s težavami vidnega sledenja težje sledijo premikajočim predmetom, težje kopirajo tabelno sliko in imajo izrazite težave z branjem.

Osemdeset odstotkov informacij, ki jih prejemamo med učenjem, je prejetih po vidni poti. Zato je za učinkovito učenje tako zelo pomembno, da naše oči funkcionirajo dobro. Pri branju, ki je zelo kompleksna aktivnost, je zelo pomembno, da obe očesi delujeta usklajeno. Samo ob usklajenem delovanju obeh očes se lahko otrok dobro osredotoči na besedo, ki jo tisti trenutek bere. Oči pa se morajo osredotočiti tudi na več kot samo nekaj črk na enkrat, da nam omogočijo branje daljših besed. Predvsem pa morajo biti zmožne slediti strani, vrstici za vrstico, od leve proti desni, brez preskakovanja in podvajanja vrstic.

Midva s Škratom vizualno sledenje uriva s preprosto a za Škrata zelo zabavno aktivnostjo. Škrat zgradi krožno progo za lesenega vlakca, potem pa se usede nasproti proge in z očmi sledi vlaku.

WP_20131226_002

Možgančki imajo največ dela, če železnico zgradiva v obliki ležeče osmice. Škrat se nato usede točno pred križišče in opazuje vlak. Pri tej vaji s prečkanjem sredine spodbujamo tudi povezovanje leve in desne možganske  polovice. Ležeča osmica je element Brain gym- a. Več o telovadbi za možgančke lahko preberete na: http://www.braingym-slovenija.si/2.1/index.html.

 

Pozdravček mami in Škrat

Ko se maček jezi naj se z lutko pogovori :)

Verjamem, da sta trma in jeza izraz malčkove stiske. Večkrat slišimo, da malčki s svojimi izpadi samo iščejo našo pozornost in potrebo po pozornosti ”obravnavamo” kot nekaj negativnega.  Sama sem mnenja, da so izpadi trme sporočilo za nas starše, da smo z malčkom izgubili stik. Sporoča nam, da je v stiski, da potrebuje pomoč, ker so čustva nakopičena v njem zanj preobsežna in jih sam ne zmore predelati. Zato bruhajo na plan v obliki kričanja in ”grdega” vedenja. Kadar se Škrat strma se trudim (mi še ne uspeva 100%, sem pa na dobri poti:)) ohranit mirne živce in razbrat njegovo sporočilo. Največkrat se usedem k njemu na tla in ga kar direktno vprašam kaj mi želi s svojo trmo sporočiti. Si jezen? Si žalosten? Zakaj si jezen? Zakaj si žalosten? Česa te je strah?

Škrat  trenutno pri treh letih in pol prehaja v tretjo fazo otroške igre. V prvi fazi se otroci igrajo sami, v drugi fazi se igrajo drug ob drugem, v tretji pa se začnejo igrati drug z drugim. No, tako so mu kar na enkrat, me kar malo spominja na kakšnega najstnika, izredno pomembni vrstniki. Včasih je žalosten, če ga ne sprejmejo v igro, včasih se s kom skrega, včasih ne želi deliti igrač z drugimi, včasih ga kakšen starejši otrok malo poheca in tako dalje … Ti dogodki, ga potem obremenjujejo in na plan butajo v obliki ihte, ne-jev, jeze, trme in drugih ”nezaželjenih” oblikah vedenja. 

S podobnimi situacijami se bo Škrat srečeval tudi v šoli. Sploh v prvem razredu, ko bo zanj vse novo. Znašel se bo v novem okolju, z novimi sošolci in novimi pravili igre.  Mislim, da je naloga nas staršev, da otroka pripravimo tudi na prijetne in tiste malo manj prijetne trenutke s sovrstniki. Naučiti ga moramo prepoznavanja svojih lastnih čustev, spodbujati empatijo, da bo lažje prepoznaval čustva drugih in ga opremiti z orodji, da bo znal reševati konflikte s prijatelji.

V prvi fazi moramo malčku pomagati, da bo svoja čustva sploh prepoznal. Različne vidike čustev malček najlažje spozna prek pogovora z nami in prek igre vlog.

Spoznavanja različnih čustev  se lahko lotimo tudi na zabaven način prek pogovorov z lutko. Pri tem pazimo, da bo medtem ko lutka govori naš pogled vedno usmerjen vanjo. Tako lutko za malčka oživimo in pogovor o čustvih, strahovih, jezi pa tudi veselju in sreči se lahko prične.  Malček, ki se že pred vstopom v šolo nauči soočati s svojimi čustvi, bo imel ob prehodu v šolo manj težav s sprejemanjem novega okolja, novih pravil in novih prijateljev.

Če prepoznaš medvedka boš prepoznal črko! (vizualno dekodiranje)

Sposobnost vizualnega dekodiranja je obravnavana kot funkcija sposobnosti vizualne diskriminacije. Je sposobnost prepoznavanja predmetov in simbolov, kadar celoten simbol ali predmet ni viden, oz. je viden le del predmeta ali simbola. Pri nekaterih učencih so primanjkljaji tako izraziti, da imajo težave s prepoznavanjem predmeta že v primeru, ko na sliki manjka le en tipičen del predmeta. Prav tako je del vizualnega sklepanja tudi prepoznavanje predmetov, ki so rahlo spremenjeni ali popačeni. Težave pri prepoznavanju predmetov in simbolov izhajajo iz nesposobnosti integriranja in/ali sintetiziranja vidnih informacij v celoto. V skrajnem primeru otrok tako prepozna posamezne dele slike npr. ušesa, oči, nos. Pridobljenih informacij pa njegovi možgani ne zmorejo združiti v celoto, da bi lahko prepoznal, da je na sliki narisan človeški obraz.

Pri otrocih, ki imajo težave z vizualnim sklepanjem, se le-te lahko pojavljajo v dveh oblikah: pri prvi imajo otroci težave z zaznavanjem delov, pri drugi pa z zaznavanjem celote. Pri obeh je pridobljena vizualna informacija nepopolna.

V šolskem okolju se že v prvem razredu od učencev neprestano pričakuje hitro prehajanje iz zaznavanja delov v zaznavanje celote in obratno.  Kako se bo to kazalo pri učenju branja? Učenec, ki zaznava predvsem celoto bo z lahkoto zaznal in poimenoval dolgo zahtevno besedo, težje pa bo prepoznal posamezne črke znotraj te besede. Po drugi strani pa bo učenec, ki uspešnejše zaznava dele, dobro ali vsaj delno prepoznal posamezne črke znotraj besede, teh črk pa ne bo zmogel povezati in združiti tako, da bi lahko prebral celo besedo.

Tudi doma lahko to spretnost, ki jo bo otrok potreboval za uspešno prepoznavanje besed urimo z dvema preprostima vajama:

Prepoznavanje celote s pomočjo delov – priprava na branje celih besed

S Škratom se večkrat igram igrico, pri kateri mora ugotoviti kaj se skriva v vreči. Vedno je viden le del predmeta, ki ga otrok  sicer dobro pozna. Pozorna sem, da Škrat predmet prepoznava vedno samo prek vida. Po potrebi ga vodim z dodatnimi podvprašanji. Tako  usmerjam njegovo vizualno pozornost na podrobnosti s pomočjo katerih bi lahko priklical celoto.

 OLYMPUS DIGITAL CAMERA

 

Prepoznavanje delov s pomočjo celote – priprava na branje črk znotraj besed

To spretnost lahko pri predšolskih otrocih urimo s pomočjo preprostih pobarvank, pri katerih  celota ni dokončana. Njihova naloga je da so pozorni na to kaj je narisano na sliki in poskusijo sliko dokončati.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Veliko zabave ob prepoznavanju skritih predmetov vam želiva mami Teja in Škrat 🙂

Pripovedovanje v celih stavkih – kratke zgodbice

Kot verjetno vsaki mamici se mi dogaja, da Škrata razumem in vem kaj želi povedati še preden odpre usta. Razumem ga tudi kadar momlja in cmoklja in kadar iz njegovih ust prihajajo  čisto ne povezane besede … Malo težje pa ga razume gospa, ki jo srečava na sprehodu in jo zanima koliko je Škrat star, pa natakarica, ki ji zamomlja, da bi si pa danes izbral jagodni sladoled namesto borovničevega.

Večkrat se ugriznem v jezik in ga pustim, da sam ugotovi, da bo moral če bo želel dobiti tisto kepico sladoleda stvari povedati naglas in tako kot je treba. Vedno pa ga spodbujam, da govori v celih stavkih. Pripovedovanje v celih stavkih je za otroke kar zahtevno, se pa v šoli od njih pričakuje na vsakem koraku. S pripovedovanjem v celih stavkih se učenci v prvih razredih srečujejo, ko odgovarjajo učiteljicam in predvsem kadar obnavljajo prebrane zgodbice.

Otrokom bo  v veliko pomoč če se bodo s pripovedovanjem v celih stavkih srečali še pred vstopom v šolo.  Pripovedovanje v celih stavkih lahko spodbujamo s preprosto vajo.

Iz otroških revij izrežemo sličice (če jih plastificirate bodo bolj obstojne) in okrog njih napletemo kratko in preprosto zgodbico (za začetek: en stavek –  ena slika). Simpatične ilustracije v več delih so po navadi ob vsaki krajši pravljici v otroških revijah, lahko pa razrežemo tudi kakšno staro slikanico ali pa slike narišemo. Mešano jih razporedimo na mizo ali preprogo (delo na preprogi otroku pomaga, da se nauči obvladovati svoj delovni prostor – kasneje šolsko mizo) in otroku predstavimo kratko zgodbico. Lahko jo večkrat ponovimo. Nato otroka spodbudimo, da sličice razporedi v ustreznem vrstnem redu. Po potrebi mu priskočimo na pomoč. Nato ga spodbudimo, da nam ob pomoči sličic obnovi zgodbo. Škrat pri treh letih zgodbo obnovi z nekaj besedami, nikoli ga ne popravljam, temveč ponovim za njim in z njegovimi besedami oblikujem ustrezne stavke.

WP_20140714_001

Pomembno je, da smo odrasli s svojim načinom izražanja otrokom dober jezikovni zgled!

 

Slušna pozornost – branje zgodb in ploskanje

Na žalost je v naših šolah še vedno tako, da večji del pouka poteka frontalno. To pomeni, da učitelj stoji pred tablo in podaja informacije, učenci pa sedijo v svojih klopeh in poslušajo. Še bolj žalostno je, da je sistem zastavljen tako, da tudi učenci prvih razredov največji del informacij prejmejo po slušni poti.
V praksi ugotavljam, da so v prvih razredih v povprečju največ trije učenci, ki imajo ustrezno razvito slušno pozornost, spremljajo razlage učiteljic in se nanje ustrezno odzivajo. Vsi ostali pa po nekaj minutah pozornega poslušanja odtavajo in na krilih domišljije odletijo v čudežne dežele, se igrajo z barvicami, drezajo sošolca … se zaposlijo na tisoč in en način, snov pa zleti mimo njihovih ušes.
Dobro razvita slušna pozornost otrokom omogoča, da lažje in z manj truda sledijo pouku ter se tako tudi več naučijo. Verjetno bi se vsi strinjali, da bi bilo idealno, da bi pouk potekal tako, da bi bil prilagojen vsakemu posameznemu otroku in bi upošteval njegov specifični učni stil … Za enkrat nič ne kaže, da bomo v kratkem Montessori pedagogiko, ki temelji predvsem na izkustvenem učenju, uvedli v javne osnovne šole … tako, da staršem ne preostane drugega kot, da otrokom prek zabavnih aktivnosti pomagajo razvijati slušno pozornost in jim tako omogočijo, da bodo lažje sledili pouku.
Ena od preprostih a zanimivih in zabavnih vaj za urjenje slušne pozornosti je vaja ploskanja ob branju zgodbice. Z otrokom se usedemo v miren kotiček in izberemo zanimivo zgodbico. Naš Škrat ima še posebej rad zgodbice o krtku. Pred branjem se dogovoriva, da bo vsakič, ko bo v zgodbici zaslišal besedo krtek zaploskal. Dolžino zgodbice prilagodite starosti otroka. Ob tem opazujte koliko časa bo otrok uspešno sledil vašemu branju. Zelo zanimivo je opazovati tudi kako se otrokova pozornost z vajo postopoma izboljša. Lahko si zabeležite kako dolgo je otrok uspešno sledil zgodbi ko ste vadili prvič in kako dolgo bo zgodbi sledil čez en mesec. Da vse skupaj ne postane dolgočasno se pozabavajte tako, da z otrokom na mesto ploskanja določite kakšen drug znak. Škratu se zdi strašno zabavno če namesto ploskanja, vsakič ko sliši besedo krtek zalaja.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

(primer preprostega bralnega kotička)

Obilo zabave ob branju vam želiva, Mami Teja in Škrat

Priprava na branje … igra spomina malo drugače

Za uspešno branje in prepoznavanje črk mora otrok razviti kar nekaj različnih spretnosti. Večina teh spretnosti, ki otrokom omogočajo razločevanje in prepoznavanje posameznih črk je del vizualnega procesiranja. Eden izmed najpomembnejših procesov, ki poteka med prepoznavanjem črk je vizualna diskriminacija ali proces vidnega razločevanja. Le ta otrokom omogoča, da prek vida prepoznavajo majhne razlike med posameznimi črkami. Dobro razvita vizualna diskriminacija je tako izrednega pomena pri učenju velikih tiskanih črk v prvem razredu, še večji pomen pa ima pri učenju in prepoznavanju malih tiskanih črk (le pomislite na to, kako podobni sta si črki p in b)!

Vizualno diskriminacijo lahko urimo prek enostavnih vaj … ena od teh je igra spomina, ki je malo drugačna od svoje klasične različice:

Na tla, mizo ali preprogo razporedimo sličice s pari, s hrbtno stranjo navzdol. Otroka spodbudimo naj čim hitreje poišče pare. Začnemo z enostavnimi pari. Zahtevnost stopnjujemo tako, da izbremo sličice, ki so si med seboj zelo podobne.

  WP_20140710_008 WP_20140710_009

 

Mala Šola pod mavrico

No tako … tako kot iz malega zraste veliko je iz Piknika pod mavrico počasi zrasla ideja o Mali Šoli pod mavrico. Mala Šola združuje elemente Montessori pedagogike, specialno pedagoško znanje, specifične strategije za delo z učenci s specifičnimi učnimi težavami ter mojo ljubezen do dela s predšolskimi otroki. Njen namen je seznanjanje staršev z s spretnostimi, ki jih otroci potrebujejo za uspešen prehod iz vrtca v šolo. Na blogu in fb- strani bom še naprej z vami delila ideje za aktivnosti, s katerimi pri malčkih urimo besedni zaklad, fonološko zavedanje, grafo in finomotoriko, vizualno procesiranje, spomin, številske predstave, koncetracijo … Vse te spretnosti otroci potrebujejo za uspešno delo v šoli … seveda vse prek igre in tako, da je za male škrate kar se da zabavno:) Skupaj se bomo tako pripravljali na učenje branja, pisanja ter računanja, se imeli fino in se ob tem tudi kaj novega naučili! Kaj pa se bo iz vsega skupaj ”izcimilo” bomo pa še videli … ideje, zagon in dobro voljo imamo kot vedno na zalogi!

Lp, mami in Škrat