Razmišljanja … o disleksiji

Vedno znova me preseneča, kako zanimivi so možgani oseb z disleksijo. Čeprav se vam na trenutke mogoče zazdi, da se otroci z disleksijo težko učijo in jim gredo stvari težko v glave vas že takoj drugi trenutek lahko presenetijo z količino informacij, ki so si jih sposobni zapomniti. Tako me je ravno danes, presenetil eden od otrok s katerimi delam.

Že dalj časa se trudim, da bi ga ” naučila” brati. Otrok ima namreč kar precejšne težave z branjem in posledično težje sledi pouku tudi pri ostalih predmetih.  Vsakič,  ko pride k meni na obravnavo ponavljava, utrjujeva črko za črko … Ponavljava kam je obrnjen b in kam je obrnjen d, ponavljava koliko hribčkov se skriva v m-ju in koliko  v  n- ju, zlogujeva, pojeva, riševa črke v polento, pa na ogledalo, pa jih sestavljava iz palčk, pa iz kroglic, pa riševa v b – je balone,  pa  d- jem  čez glave povezneva dežnike …Vsakič  štartava na novo, skoraj iz nič …  vsakič je priklic črk, ki sva jih poprej že tolikokrat ponavljala za otroka prava mala muka. Ampak ne obupava! Vsakič začneva na novo …

Priznam, z lahkoto razumem njegovo zadrego, ko vanj zre moj pričakujoč pogled, poln upanja, da si  je pa tokrat le uspel zapomniti tisti b ali d. Tudi vame  je večkrat zrl kakšen par oči, ki je želel izvedeti kako se kakšna beseda zapiše, kako se imenuje ta ali oni skladatelj, kdo je avtor te ali one slike, kako se črkuje ta ali ona angleška beseda …

Lahko si predstavljate, kakšen veličasten občutek me je prevzel ko sem kot otrok prvič ugotovila,  kaj je tisti ključ, ki moje možgane prepriča, da podatke shranijo tako, da jih lahko prikličem kadar koli želim. Včasih sem si pomagala z rimami, včasih s sličicami … Nad mojo glavo se je takrat prižgala velika svetla lučka, ki me je potem spremljala celotno obdobje srednje šole in faksa ter redno zasvetila vsakič, ko sem si s pomočjo ene od naučenih strategij uspešno zapomnila nove podatke.

Najlepše pri vsem skupaj pa je, da na podoben način prižigam lučke tudi nad glavami otrok s katerimi delam. Ni lepšega kot videti obraz otroka, ki si je po nekaj neuspelih poskusih zapomnil besedo guverner samo zato, ker si mu jo narisal na točno določen način.

In ni lepšega občutka kot sem ga doživela danes, ko sem nad glavo četrtošolca z bralnimi težavami, o katerem sem vam pripovedovala na začetku, uspela prižgati veliko svetlečo lučko. Lučka je zasijala tudi v njegovih očeh, ko je prvikrat pravilno prebral čisto vse b – je in čisto vse d – je in to ” samo ” zato ker sva ti dve črke zapisala v  ležečo osmico.

Res me vedno znova preseneča, kako zanimivi so možgani oseb z disleksijo in kako raznoliki in preprosti so ključi, ki otrokom pomagajo, da si zapomnijo črke, številke, besede …  Zato nikoli ne obupam in vsak dan znova  stopam na pot iskanja ključkov in prižiganja svetlečih lučk nad   glavami tistih otrok, ki jim drugi pravijo, da si ničesar nikoli ne bodo mogli zapomniti!

Članek je bil v malo daljši obliki objavljen v biltenu društva Bravo. Na njihovi strani: http://www.drustvo-bravo.si/ lahko najdete kup koristnih informacij in člankov o disleksiji.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s