Kaj se dogaja z Malo Šolo?

Kaj se dogaja z Malo šolo? Kaj se dogaja z mano?

Tisti, ki že dlje časa spremljate Malo šolo ste verjetno opazili, da zadnje mesece na strani in blogu ni bilo prav veliko objav.

Za mano je leto polno novih spoznanj in čudovitih (neprecenljivih) trenutkov v družbi otrok, ki so obiskovali malo šolo. A hkrati je za mano tudi eno najtežjih let, ko sem na videz uspešno usklajevala dopoldansko delo v službi (Uživam!), z skrbjo za dva predšolska otroka in vodenjem Male šole. Pred časom sem srečala prijateljico, ki me je takoj obsula s komplimenti češ, kako mi uspe usklajevat vse to troje in ob tem še poskrbeti za kolikor toliko pospravljen dom in oprano perilo. Spremljala je namreč moje objave o dejavnostih, ki sem jih pripravljala za male šolarje in ustvarjalne in poučne aktivnosti, ki sem se jih lotevala s Škratom in Čričkom. Prijazno sem pokimala in se ji zahvalila za komplimente, a v resnici sem komaj zadrževala solze. Hotela sem ji pripovedovati o vseh trenutkih, ki so šli zaradi preobilice dela mimo mene. Pa o tem kako sta se me male dva oklepala in jokala, ko sem jo pripeljala iz vrtca domov, predala babicam in dirkala naprej v Malo Šolo, pa o vseh nasmehih in prvih Čričkovih dosežkih, ki sem jih tekom lanskega leta zamudila med pisanjem priprav in izdelovanjem materialov. Pa o vseh neprespanih nočeh, ko je mali jokal ure in ure in  nisem bila prepričana če bom sploh še zdržala. O teži stresa, ki je vsak večer obležal na mojih prsih in mi ni pustil dihati, pa o tistih trenutkih ko sem preobremenjena in preutrujena svojo jezo stresala na tiste, ki jih imam najraje. Na koncu so ravno moj trije fantje pokasirali tisti najslabši, siten, nervozen del mene.

Ravno pred dnevi sem zasledila viralno fotko zdravnice, ki je v 35 tednu nosečnosti ostala brez varstva in šla v službo s trebuščkom in 3 letnico v nosilki na hrbtu. Prava super ženska, ki zmore vse. Ideal sodobne ženske. Uspešno usklajuje kariero, materinstvo, skrb za dom …  Ampak za kakšno ceno? Si vzame kakšen trenutek tudi zase? Kdaj najde, začuti notranji mir? Globoko zadiha?

Jaz nisem super ženska, res ne, in ne super mama.  Tako mi ni preostalo drugega kot, da se končno ustavim in si prisluhnem. Prišla sem do točke, ko sem se morala odločiti med   družino in  službo ter Malo Šolo. Priznam, vsega enostavno nisem več zmogla. Cena je bila zame previsoka.

Mala Šola je postala projekt, prevelik samo za enega. Verjamem, da bi se program male šole in igrive, poučne aktivnosti morale odvijati v vsaki skupini otrok, ki so zadnje leto v vrtcu in doseči predvsem tiste otroke, ki si obiskovanja uric zunaj vrtca ne morejo privoščiti. Problematiko nepripravljenosti otrok na vstop v šolo pa bi morali poznati vsi, ki delajo z predšolskimi otroki. Upam, da bom v naslednjih letih vizijo male šole uspela predat naprej tistim, ki jo bodo lahko prenesli naprej med svoje otroke ali otroke s katerimi delajo in ki imajo dovolj energije in časa, da dajo temu projektu zagon in krila. Mala Šola tako še naprej ostaja blog in skupnost namenjena vsem, ki jih tematika priprave na šolo zanima. Tudi kakšno predavanje naš še čaka v naslednjem letu. A jaz pa za enkrat ostajam predana delu z otroki s posebnimi potrebami v okviru montessori predagogike in predvsem svojim trem fantom. In ja, priznam, nisem super ženska in ne super mama in ne še zdaleč nisem popolna. Nobena kariera in veliki dosežki mi na koncu dneva ne pomenijo toliko kot nasmejana obraza Škrata in Črička, pa naj se sliši še tako pocukrano.

sdr

Mateja

2 razmišljanji o “Kaj se dogaja z Malo Šolo?”

  1. Pozdravljena mamica in vse ostalo, hvala za vse utrinke iz vasega bloga, ki so mi, nonici treh fanticev odpirali oci za vse lepo, kar otroci v otrostvu potrebujejo. Prav vceraj je bila bozja beseda o poklicanosti, vsak je za nekaj poklican, sama se pri teh letih se vedno ucim, prepuscati se Njemu, stori z menoj kar hoces, za vse se ti zahvaljujem…. In vidim, da je tako najboljse. Ko si umirjen, sproscen, vesel, zadovoljen delas tisto, za kar si bil poklican. Tudi sama sem se vse zivljenje iskala in sekirala, kako bi bilo, ce bi se mi izpolnila prva zelja za poklic- vzgojiteljice, sedaj sem skoraj upokojena racunovodkinja, nona trem cudovitim fanticem, cetrti otrocicek je se na poti, tako lepo mi je polozil v narocje otroke, s katerimi se igramo, beremo knjige, ustvarjamo, se ucimo, kuhamo, skratka se imamo lepo. Vse lepo zelim tudi vam z vasimi otroci in vsemi, ki vam pridejo na pot, tudi za vse ostalo bo se cas, le prepustiti se moramo. objem, Karmen

    Sent from my iPad

    >

  2. Pogrešala sem tvoje objave, javljanja, takšne in drugačne zapise. Odločitev za družino je vedno prava. Čestitam za “rez”, vesela zate… Tudi meni ne bi škodil kakšen 😛 Uživajte 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s