Odnosi med sorojenci

Kot sem napisala že v zadnji objavi je tema o odnosih med sorojenci zame trenutno zelo pomembna. Želim si, da fantje med seboj razvijejo trdne in ljubeče vezi, ki jih bodo povezovale tudi ko ne bodo več majhni. Ves čas iščem nove ideje za različne igre in aktivnosti, ki bi le te utrjevala in bi hkrati pozitivno vplivale na celotno družinsko klimo.

Tekmovalnost med sorojenci je za vse z več kot enim otrokom zelo aktualna tema. Slej ali prej se pokaže neglede na starostno razliko med otroki. Mlajši kot so bolj je opazna navzven in postopoma prehaja od izražanja na fizičnem nivoju (vlečenje, grobi objemi … ) proti izražanju na verbalnem nivoju. V prvih letih se kaže zelo očitno in jo starši takoj lahko opazimo  medtem, ko se starejši otroci in najstniki naučijo le to izražati bolj prikrito.

Tekmovalnost med sorojenci je nekaj povsem običajnega. V otrocih aktivno deluje pradavni preživetveni nagon in njihovi možgani delujejo po principu – Kdor bo zadnji pri koritu, bo lačen (velja na vseh področjih, ne samo pri hrani). Logične razlage, da je vsega dovolj za vse in da ni potrebe po tekmovanju tako ne zaležejo kaj dosti. Pomagamo jim lahko tako, da načrtno krepimo občutek varnosti in povezanosti z nami.  Z vami bi rada podelila nekaj preprostih idej, ki pri nas doma pomagajo pri vzpostavljanju in vzdrževanju pozitivnih odnosov:

  1. RAZMISLEK O NAŠEM OTROŠTVU

Sama sem edinka. Vedno sem odnose med sorojenci idealizirala, saj svoje realne izkušnje nisem imela.  Tudi, ko smo pričakovali drugega dojenčka sem si vse skupaj predstavljala zelo romantično. Sama pri sebi sem opazila, da me spori med otroki pogosto vržejo iz tira, jemljem jih preveč osebno, saj niso v skladu z mojo predstavo o tem kakšni naj bi odnosi med sorojenci bili. Zavedanje tega mojega naučenega vzorca mi pomaga, da na situacije pogledam tudi z drugega zornega kota. Prijateljica ima starejšega brata, ki je bil ko sta bila majhna večkrat grob, a je imela vedno občutek da mu starši popuščajo. Tudi sama ima sedaj deklico in dečka, stara 7 in 9 let. Sama pri sebi je opazila, da deklici večkrat popušča in je do dečka bolj stroga, saj ob njunih prepirih podoživlja konflikte, ki sta jih imela z bratom za čas njenega otroštva. Pomembno se mi zdi, da razmislimo o tem kako naše osebne izkušnje iz našega otroštva vplivajo na naše dojemanje odnosov med našimi otroki.

  1. IZOGIBANJE OZNAČEVANJU OTROK GLEDE NA NJIHOVE LASTNOSTI

Kolikor se le da se izogibam temu, da bi enega otroka proglasili za ”ta pametnega”, drugega za ”ta pogumnega” in tretjega za ”ta pridnega/porednega”. Otroci se hitro identificirajo s temi nalepkami in po njihovi logiki je v družini prostor le za enega najboljšega. Razmišljajo – če je on pameten, potem sem jaz neumen in če sem jaz priden, je on poreden. Vsak si želi biti najboljši in najbolj ljubljen. Take oznake v otrocih zbujajo jezo in zamero, ki slej ali prej bruhne na plan in negativno vpliva na odnose med njimi.

 

  1. OPAZIMO TRENUTKE KO SE OTROCI DOBRO RAZUMEJO

Težko se izognemo temu, da ne bi opazili tistih trenutkov ko so si otroci v laseh. Če ne drugega zato ker so po navadi ob tem tudi precej glasni.  Ko pa se mirno zaigrajo, se raje tiho umaknemo in pet minut uživamo v premirju. Vedeti moramo, da se najpogosteje ponavlja tisto vedenje, ki mu namenimo največ pozornosti. Pohvalimo jih vsakič, ko opazimo, da drug za drugega naredijo nekaj dobrega, si pomagajo, delijo stvari med seboj.

 

  1. HVALJENJE

Otroci so veseli pohvale. Radi slišijo, ko jih starši komu pohvalimo in povemo kako ponosni smo nanje.  S pohvalo lahko pomagamo majhnemu otroku, ki se težko sooča z različnimi občutki ob prihodu dojenčka. Ta igra pri nas še vedno ”pali” tako pri srednjem, kot pri najstarejšem. Dojenčku večkrat razlagam (ob tem se delam, da ne vem, da starejši otrok zraven posluša) kako spreten je že, kako se je danes potrudil pri oblačenju, koliko je pojedel ..

  1. OTROCI PROTI STAŠEM

Pri igrah naj otroci ne tekmujejo drug proti drugemu. Tekmujejo naj kot ekipa proti staršem. Starši se lahko delamo, da smo ”štorasti” in izgubimo, otroke pa pohvalimo za dobro timsko delo.

 

Še bi lahko naštevala. Saj pravim, da je to tema, ki je pri nas vsakodnevno

Odnosi med sorojenci 1

Odnosi med sorojeci so ena izmed tem s katero se hočeš ali nočeš intenzivno ukvarjam zadnje mesece. Vanjo sem se poglobila predvsem po sili trenutnih družinskih razmer, čeprav me je od nekdaj zanimala.
Verjamem, da je to ena izmed tem iz katere doktorirajo marsikateri starši. Kajti spori med bratci in sestricami so v družinah skoraj tako pogosto na družinskem meniju kot ljubeči trenutki.
Preden sem imela več kot enega otroka sem na celotno zadevo gledala z rožnatimi očali. Božajoč trebušček po katerem se je prekopicaval drugi sin sem si romantično predstavljala kako se bosta bodoča bratca cele dneve skupaj igrala, kako bosta najboljša prijatelja 24/7 in kako bo vse skupaj oh in sploh luštno in sladko. Seveda sem slišala zgodbice staršev katerih otroci so si stalno v laseh. A priznam, da so mi šle skoz eno uho noter in skozi drugo ven. Ob tem sem seveda pametno modrovala sama pri sebi, da se kaj takega pa meni ob vsem poznavanju otroške psihologije, razvoju otroških možganov in otroka na sploh kajpak ne more zgoditi.
In tako, kot sem pojedla že več ali manj ves zarečen kruh, sem mi je kmalu po prihodu drugega sina v obliki bogato obloženega sendviča ponudil še ta. Drugo porcijo sem dobila še po prihodu tretjega sina. Počasi (ampak res počasi) lahko rečem, da sem odkrila (in še odkrivam) nekaj univerzalnih receptov kako lahko starši pripomoremo k temu, da doma na otroškem meniju ne bo le kuhana mula.
Prihod dojenčka v družino za že ”obstoječe” otroke ni lahek zalogaj. Za seboj potegne en cel kup sprememb, pa če se še tako zelo trudimo, da bi družinsko življenje ostalo na ustaljenih tirnicah. Verjetno vsak, ki ima vsaj malo izkušenj z otroki ve, da so otroci bitja navad. Spremembe jih hitro vržejo iz tira. Le to se lahko kaže v obliki pogostega joka, ”trme”, strahov, ”dojenčkastega” obnašanja ali na kakšen drug način. Kdaj točno in na kakšen način bodo nakopičena čustva izbruhnila na plan je odvisno predvsem od karakterja in starosti otroka, pa tudi starostne razlike med sorojenci. Dejstvo pa je, da slej ali prej bodo. S čustvi je tako, da nekaj časa lahko vrejo pod površjem nato pa izbruhnejo z vso silo takrat, ko jih najmanj pričakujemo. Predlagam, da jih pričamo odprtih rok (in glav) in jim pustimo, da se izlijejo na površje. Otroci se nakopičenih čustev najlažje znebijo z jokom in smehom. Ravno smeh je tisti, skozi katerega lahko starši otroku najlažje pomagamo, da se znebi čustvenih napetosti. Kako? Skozi pristno igro z otrokom. Otrokovo stisko naslovimo prek igre tako, da v igri sami stopimo v vlogo nemočnega (vlogo v kateri je pogosto naš otrok). Lahko se igramo, da otroka iščemo in ga nikjer ”ne najdemo”. Mojemu srednjemu sinu se zdi zelo zabavno, če se ob iskanju delam, da ga ne vidim. Hodim po stanovanju mimo njega in glasno kliče: ”Kjeeee si? Poooogrešam te … Kam se je skril moj srček??” Ob tem maham v prazno in se hecam, da zdaj ga bom pa sigurno našla. Kako vem, da mu taka igra pomaga? Ob njej se glasno smeji, po 10 minutah take igre je bolj sproščen in umirjen. Rad jo ponavlja, ob tem pa si izmišljuje še nova pravila igre. Igra naj vključuje tudi veliko crkljana in dotikov. Bolj kot je igra ”trapasta” bolj se bo otrokom zdela zabavna. Skozi igro lahko naslovimo tudi situacije iz realnega življenja. Pogosto se po prihodu dojenčka dogaja, da se starejši otrok ne želi več samostojno obleči, obuti ali želi da ga hranimo, spimo z njim.. Igramo se lahko na katerokoli temo. Če se bo otrok ob tem od smeha valjal po tleh smo sigurno na pravi poti. Take igre otrokom pomagajo tudi, da se čutijo bolj povezani z nami. Trdnejša kot je vez med otrokom in staršem lažje bomo krmarili skozi težke in naporne trenutke. Taka igra pri nas ne sprošča samo otrok, temveč tudi mene. Družinsko življenje je lahko sila naporno, a zakaj ne bi bilo tudi sila zabavno kajne?
Priznam, pogrešala sem pisanje. Še se beremo.
Mateja