Naj bo dom varen pristan

Starejši sin mi je včeraj potožil, da so ga v šoli zafrkavali. Čez počitnice smo namreč njegove lepe, malenkost daljše lase postrigli čisto na kratko. Sam si je zaželel take frizure,  da bo kot sam pravi podoben nogometašem. Seveda to ni bilo prvič, da ga je kdo malo ”pohecal”. Ga je pa prvič prizadelo. O tem ni želel veliko govoriti in zato vanj nisem pretirano drezala. Iskreno pa je celotna štorija malo ”prizadela” tudi mene in mi je bilo za mojega fanta iskreno hudo. Zato pa pravijo, da s tem ko dobiš otroka en delček tvojega srca hodi sam in ranljiv naokrog.

Dogodek me je spodbudil k razmišljanju o tem na koliko frontah se pravzaprav mora boriti moj otrok in kdaj/kje ima prostor/čas, da si od vseh zahtev/pričakovanj , ki jih predenj postavljamo starši/šola/hobiji/družba sploh odpočije.

Verjetno obstajajo otroci, ki jim vse teče kot po maslu in so uspešni pri vsem česar se lotijo, so priljubljeni, vedno v središču pozornosti in nikoli ne pridejo v navzkriž z starši in sovrstniki. Vesela sem zanje in za njihove starše.  A moje otroke bi težko stlačil v to kategorijo. Vsak zase rad štrli malo postrani, ven iz povprečja, v eno ali drugo smer, stvari radi delajo malo po svoje in jim šablone ne dišijo preveč. Vsak zase je malo poseben, vsak na svojem področju. Po eni strani pa smo vsi malo taki, kaj ne? Tako mi starši, kot naši otroci. Zato verjamem, da se je verjetno vsak od vas, ali pa se še bo, znašel v podobni situaciji, kot je opisana zgoraj. Od sodobnih otrok po eni strani zahtevamo in pričakujemo zelo veliko, po drugi strani pa skoraj nič. Kar se življenjskih veščin in spretnosti tiče se od sodobnih otrok pričakuje bore malo, intelektualno in emocionalno pa od njih pričakujemo ogromno. Velikokrat občutno več, kot je v skladu z njihovimi dejanskimi zmožnostmi glede na njihovo starost. V sodobnem svetu enostavno (posplošujem) ni vrednota, da bi 8 letnik znal sam v trgovino, si spekel palačinke, bi znal poskrbeti sam zase in doma pomagal pri hišnih opravilih. Izrednega pomena pa je, da se na pamet nauči enormne količine nepomembnih podatkov, igra dva inštrumenta, je uspešen športnik in obiskuje vsaj še tri dodatne krožke. Tudi njegova vrednost se ne ceni na podlagi praktičnih znanj temveč številk, ki ga ožigosajo za manj ali bolj uspešnega. Šola je za veliko otrok eno čisto pravo bojišče in nekateri vsak dan iz boja prihajajo še z kakšno (srčno)rano več. Podobno bojišče predstavljajo tudi med vrstniški odnosi, ki so vsak dan malo manj osebni in malo bolj digitalni in hkrati malo bolj kruti. Potem tak otrok pride domov, kjer ga še mama takoj napade z vprašanjem: ”Kako si se imel v šoli?” (Med te mame sodim tudi sama. Čeprav se zelo trudim vprašanje ”zakamulfirat”, mi nehote slej ali prej uide v taki ali drugačni obliki). Tudi starša sta utrujena, ker sta cel dan bila bitko vsak na svojem bojnem polju in jo morda bijeta tudi na skupnem, drug z drugim.  Tako otrok popoldne pade še v past naših pričakovanj, ki se jih se jih delno zavedamo večinoma pa, če se temu res ne posvečamo, tudi ne. Za otroke, ki imajo v šoli več težav se borba nadaljuje v času namenjenem domačim nalogam in morda na še na kakšnem popoldanskem krožku.

Tudi sama se včasih znajdem v tej pasti, da od svojih otrok želim in pričakujem preveč ali pa vsaj več, kot sami pričakujejo od sebe. To ni nekaj, kar si je enostavno priznati. A je krati izhodiščna točka, ki nam lahko pomaga, da otrokom, ki so del trenutnega ponorelega sveta, omogočimo varen pristan vsaj za štirimi stenami doma.

Dlje kot sem mama in dlje kot delam z otroki, bolj mi je jasno, da je svet pač tak kot je in naši otroci se bodo morali naučiti krmariti v njem. Tega jim ne smemo in ne moremo odvzeti. Zavijanje v vato jim ne bo pomagalo. Vse kar jim lahko pomaga je, da jim po svojih najboljših močeh omogočimo, da se po vseh bitkah, malih in velikih zmagah in neuspehih vsak dan vrnejo v varen domač pristan, kjer so ljubljeni in sprejeti takšni kot so. To od nas staršev zahteva precej (včasih tudi bolečega) dela na sebi, osebnostne rasti in  refleksije lastnega otroštva. Le tako, se bomo uspešno uprli nagonskemu odzivu, ki nam narekuje, da bi vse težave rešili namesto naših otrok ali jim odvzeli njihovo vrednost s tisto klasično frazo: ” saj ni nič hudega.”  Največ kar lahko naredimo v takih situacijah kot je opisana zgoraj je, da otroku iskreno prisluhnemo, ne delamo drame in mu ponudimo varen prostor. Če ima otrok težak dan, naredimo popoldne preprosto in prijetno. Igrajmo se z njim po njegovih pravilih, kar mu bo omogočilo predelati nakopičena čustva neuspeha. Igrajmo se igre, pri katerih se skupaj od smeha valjamo po tleh. Skupaj naredimo nekaj dobrega za nekoga drugega, da bo imel občutek da lahko prispeva tudi z dobrimi dejanji in prijaznostjo. Naj nam pomaga pri hišnih opravilih, da se bo počutil kompetentnega. Bodimo zunaj v naravi, fizično aktivni, da si bo otrok povrnil občutek, da je spreten in močan. Prižgimo si umirjeno glasbo, pojmo, plešimo, berimo knjige. Naj bo dom za otroka varen prostor in miren pristan. Več kot ima otrok ”težav” , težje je to za starše, a hkrati toliko bolj pomembno. Otrok bo varen občutek doma ponotranjil. Ne bomo ga pomehkužili, nasprotno, dali mu bomo korenine – veščine, ki mu bodo tudi v odraslem obdobju pomagale, da se bo soočal z življenjem in krila, da bo lahko poletel.