Kako izbrati slikanico za malčka?

Z branjem in ob gledanju knjig razvijamo otrokov govorno jezikovni razvoj. Ob tem spodbujamo tudi ljubezen do knjig in branja. Kako pa izbrati primerno knjigo za malčka? In na kakšen način lahko spodbujamo govorno jezikovni razvoj in bogatimo otrokov besedni zaklad?

M. Montessori


Marija Montessori je poudarjala, da je v obdobju do šestega leta pomembno, da je otrok čim bolj v stiku z realnim svetom. Svet, ki ga obdaja je zanj nov in sam po sebi tako zelo čaroben. Drobne vsakdanje stvari ga navdušujejo in prižigajo v njem iskrice radovednosti. Otrok v tem obdobju tudi poskuša razumeti svet okrog sebe. Kaj ni nekaj najbolj čarobnega pogled na otroka zatopljenega v drobno mravljo ali pogled na otroka navdušenega nad mlado račko?

Prve slikanice naj zato temeljijo na realnosti. Izbiramo podobe iz vsakdanjega življenja otroka in bližnje okolice. Izbiramo knjige z lepimi fotografijami in realističnimi ilustracijami.


Prve slikanice za otroke stare okrog enega leta naj na eni strani nimajo veliko ilustracij. Najbolj primerne so knjige z eno sliko/enim predmetom na eni strani. Kasneje postopno stopnjujemo količino slik na eni strani.

Kako spodbujamo govorno jezikovni razvoj?

POIMENOVANJE PREDMETOV/ŽIVALI NA SLIKAH – ko z otrokom listamo po slikanici poimenujemo živali na slikah

POKAŽI MI – v drugi fazi otroka potem, ko smo že večkrat poimenovali živali na slikah prosimo, naj nam posamezne živali pokažejo

KAJ JE TO? – Šele, ko nam otrok zna pokazati posamezno žival ali predmet ga spodbujamo, da jih tudi poimenuje.

OPISOVANJE DOGAJANJA – ob gledanju slik otroku pripovedujemo zgodbo o tem kaj se dogaja na slikah. Vsakič si lahko zgodbo zamislimo malo drugače.

POVEZOVANJE Z OTROKOVIMI IZKUŠNJAMI – Ob slikah otroku pripovedujemo o njegovih izkušnjah povezanih z ilustracijo

Sorojenci: (Ali sploh) Kdaj mine ljubosumje??

Kdaj mine ljubosumje? Zadnji del nosečnosti smo starejše otroke lepo pripravljali na prihod dojenčka, tudi prve tedne po porodu smo vse naredili po ”regelcih” (vključevanje v aktivnosti, pogovor, čas ena na ena s starejšim otrokom itd. ) in starejši otrok je tako lepo sprejel in vzljubil dojenčka. Samo za trenutek smo si oddahnili in od utrujenosti zadremali na lovorikah. Nakar je kot strela iz jasnega spet usekalo ljubosumje. Od kje? Ko pa je malček dojenčka že tako lepo sprejel. Če imamo starejše otroke se nam je to verjetno zgodilo večkrat in smo že ugotovili, da ljubosumje in stiske v donosu med sorojenci prihajajo v valovih. Ampak zakaj? Dojenček se zelo hitro spreminja. Ko se tam okrog tretjega meseca prelevi iz zaspanega novorojenčka v radovednega dojenčka se starejšemu otroku zdi, da se je še enkrat znašel na začetku. Ko je že usvojil življenje z novorojenčkom in ga sprejel za svojega se ta kar čez noč spremeni v čisto novo bitje, ki joka ko mu vzameš igračo. Teh sprememb in prehodov je v prvih letih pri dojenčku kar precej in tako kot se starši lovimo in včasih komaj dohajamo tempo razvoja dojenčka, ga komaj dohaja tudi starejši otrok. Ko se že nauči, da ni pametno, da dojenčku iz rok vleče igrače se le ta sam nauči premikati, potem skobaca in shodi in se dotakne čisto vsega, kar si pred tem še lahko skril pred njim. Potem se nauči še govoriti in se moraš sprijazniti s tem, da zdaj ne deliš z njim le prostora in igrač. Potem ponavadi sledi obdobje, ko se nekako naučita skupaj igrati. Starejši otrok vodi igro, mlajši ”sledi” in kar nekako gre. Dokler mlajši tam okrog tretjega leta v igro ne začne vključevati še svojih domišljijskih scenarijev. Pa sta si spet v laseh. Ob vsem tem se seveda razvija tudi starejši otrok, kar pomeni da tudi on situacije dojema različno glede na razvojne faze na posameznem področju. Tako nam vmes, če se vse poklopi, podarita kakšno bolj umirjeno leto. Vse tja do pubertete starejšega, ko pa mlajšemu ni več jasno, kaj se je kar čez noč spremenilo v glavi starejšega. To nam pomaga razumeti, da znotraj vsakega obdobja potrebujeta čas, da se navadita drug na drugega. Jaz si predstavljam odnose kot ples v paru, vsaka razvojna sprememba pa poseže v odnos kot, da bi sredi umirjenega usklajenega valčka na hitro prestavili na salso. Plesalca potrebujeta nekaj trenutkov, da zaslišita novo glasbo in se prilagodita novemu ritmu, da ples ponovno steče usklajeno. Največ kar lahko starši naredimo, da olajšamo življenje sebi in svojim otrokom je, da ta ples sprejmemo. Sprejmemo, da se odnosi med sorojenci konstantno spreminjajo in razvijajo in bodo otroci ob teh spremembah vedno znova potrebovali našo pomoč in podporo. Ravno zaradi konstantnih sprememb v odnosu jim ob konfliktih namesto rešitev ponudimo strategije reševanja, da se bodo s časoma naučili samostojno krmariti znotraj odnosov. Več o tem kakšne strategije reševanja konfliktov lahko naučimo naše otroke pa naslednjič😊

Naj bo dom varen pristan

Starejši sin mi je včeraj potožil, da so ga v šoli zafrkavali. Čez počitnice smo namreč njegove lepe, malenkost daljše lase postrigli čisto na kratko. Sam si je zaželel take frizure,  da bo kot sam pravi podoben nogometašem. Seveda to ni bilo prvič, da ga je kdo malo ”pohecal”. Ga je pa prvič prizadelo. O tem ni želel veliko govoriti in zato vanj nisem pretirano drezala. Iskreno pa je celotna štorija malo ”prizadela” tudi mene in mi je bilo za mojega fanta iskreno hudo. Zato pa pravijo, da s tem ko dobiš otroka en delček tvojega srca hodi sam in ranljiv naokrog.

Dogodek me je spodbudil k razmišljanju o tem na koliko frontah se pravzaprav mora boriti moj otrok in kdaj/kje ima prostor/čas, da si od vseh zahtev/pričakovanj , ki jih predenj postavljamo starši/šola/hobiji/družba sploh odpočije.

Verjetno obstajajo otroci, ki jim vse teče kot po maslu in so uspešni pri vsem česar se lotijo, so priljubljeni, vedno v središču pozornosti in nikoli ne pridejo v navzkriž z starši in sovrstniki. Vesela sem zanje in za njihove starše.  A moje otroke bi težko stlačil v to kategorijo. Vsak zase rad štrli malo postrani, ven iz povprečja, v eno ali drugo smer, stvari radi delajo malo po svoje in jim šablone ne dišijo preveč. Vsak zase je malo poseben, vsak na svojem področju. Po eni strani pa smo vsi malo taki, kaj ne? Tako mi starši, kot naši otroci. Zato verjamem, da se je verjetno vsak od vas, ali pa se še bo, znašel v podobni situaciji, kot je opisana zgoraj. Od sodobnih otrok po eni strani zahtevamo in pričakujemo zelo veliko, po drugi strani pa skoraj nič. Kar se življenjskih veščin in spretnosti tiče se od sodobnih otrok pričakuje bore malo, intelektualno in emocionalno pa od njih pričakujemo ogromno. Velikokrat občutno več, kot je v skladu z njihovimi dejanskimi zmožnostmi glede na njihovo starost. V sodobnem svetu enostavno (posplošujem) ni vrednota, da bi 8 letnik znal sam v trgovino, si spekel palačinke, bi znal poskrbeti sam zase in doma pomagal pri hišnih opravilih. Izrednega pomena pa je, da se na pamet nauči enormne količine nepomembnih podatkov, igra dva inštrumenta, je uspešen športnik in obiskuje vsaj še tri dodatne krožke. Tudi njegova vrednost se ne ceni na podlagi praktičnih znanj temveč številk, ki ga ožigosajo za manj ali bolj uspešnega. Šola je za veliko otrok eno čisto pravo bojišče in nekateri vsak dan iz boja prihajajo še z kakšno (srčno)rano več. Podobno bojišče predstavljajo tudi med vrstniški odnosi, ki so vsak dan malo manj osebni in malo bolj digitalni in hkrati malo bolj kruti. Potem tak otrok pride domov, kjer ga še mama takoj napade z vprašanjem: ”Kako si se imel v šoli?” (Med te mame sodim tudi sama. Čeprav se zelo trudim vprašanje ”zakamulfirat”, mi nehote slej ali prej uide v taki ali drugačni obliki). Tudi starša sta utrujena, ker sta cel dan bila bitko vsak na svojem bojnem polju in jo morda bijeta tudi na skupnem, drug z drugim.  Tako otrok popoldne pade še v past naših pričakovanj, ki se jih se jih delno zavedamo večinoma pa, če se temu res ne posvečamo, tudi ne. Za otroke, ki imajo v šoli več težav se borba nadaljuje v času namenjenem domačim nalogam in morda na še na kakšnem popoldanskem krožku.

Tudi sama se včasih znajdem v tej pasti, da od svojih otrok želim in pričakujem preveč ali pa vsaj več, kot sami pričakujejo od sebe. To ni nekaj, kar si je enostavno priznati. A je krati izhodiščna točka, ki nam lahko pomaga, da otrokom, ki so del trenutnega ponorelega sveta, omogočimo varen pristan vsaj za štirimi stenami doma.

Dlje kot sem mama in dlje kot delam z otroki, bolj mi je jasno, da je svet pač tak kot je in naši otroci se bodo morali naučiti krmariti v njem. Tega jim ne smemo in ne moremo odvzeti. Zavijanje v vato jim ne bo pomagalo. Vse kar jim lahko pomaga je, da jim po svojih najboljših močeh omogočimo, da se po vseh bitkah, malih in velikih zmagah in neuspehih vsak dan vrnejo v varen domač pristan, kjer so ljubljeni in sprejeti takšni kot so. To od nas staršev zahteva precej (včasih tudi bolečega) dela na sebi, osebnostne rasti in  refleksije lastnega otroštva. Le tako, se bomo uspešno uprli nagonskemu odzivu, ki nam narekuje, da bi vse težave rešili namesto naših otrok ali jim odvzeli njihovo vrednost s tisto klasično frazo: ” saj ni nič hudega.”  Največ kar lahko naredimo v takih situacijah kot je opisana zgoraj je, da otroku iskreno prisluhnemo, ne delamo drame in mu ponudimo varen prostor. Če ima otrok težak dan, naredimo popoldne preprosto in prijetno. Igrajmo se z njim po njegovih pravilih, kar mu bo omogočilo predelati nakopičena čustva neuspeha. Igrajmo se igre, pri katerih se skupaj od smeha valjamo po tleh. Skupaj naredimo nekaj dobrega za nekoga drugega, da bo imel občutek da lahko prispeva tudi z dobrimi dejanji in prijaznostjo. Naj nam pomaga pri hišnih opravilih, da se bo počutil kompetentnega. Bodimo zunaj v naravi, fizično aktivni, da si bo otrok povrnil občutek, da je spreten in močan. Prižgimo si umirjeno glasbo, pojmo, plešimo, berimo knjige. Naj bo dom za otroka varen prostor in miren pristan. Več kot ima otrok ”težav” , težje je to za starše, a hkrati toliko bolj pomembno. Otrok bo varen občutek doma ponotranjil. Ne bomo ga pomehkužili, nasprotno, dali mu bomo korenine – veščine, ki mu bodo tudi v odraslem obdobju pomagale, da se bo soočal z življenjem in krila, da bo lahko poletel.

Odnosi med sorojenci

Kot sem napisala že v zadnji objavi je tema o odnosih med sorojenci zame trenutno zelo pomembna. Želim si, da fantje med seboj razvijejo trdne in ljubeče vezi, ki jih bodo povezovale tudi ko ne bodo več majhni. Ves čas iščem nove ideje za različne igre in aktivnosti, ki bi le te utrjevala in bi hkrati pozitivno vplivale na celotno družinsko klimo.

Tekmovalnost med sorojenci je za vse z več kot enim otrokom zelo aktualna tema. Slej ali prej se pokaže neglede na starostno razliko med otroki. Mlajši kot so bolj je opazna navzven in postopoma prehaja od izražanja na fizičnem nivoju (vlečenje, grobi objemi … ) proti izražanju na verbalnem nivoju. V prvih letih se kaže zelo očitno in jo starši takoj lahko opazimo  medtem, ko se starejši otroci in najstniki naučijo le to izražati bolj prikrito.

Tekmovalnost med sorojenci je nekaj povsem običajnega. V otrocih aktivno deluje pradavni preživetveni nagon in njihovi možgani delujejo po principu – Kdor bo zadnji pri koritu, bo lačen (velja na vseh področjih, ne samo pri hrani). Logične razlage, da je vsega dovolj za vse in da ni potrebe po tekmovanju tako ne zaležejo kaj dosti. Pomagamo jim lahko tako, da načrtno krepimo občutek varnosti in povezanosti z nami.  Z vami bi rada podelila nekaj preprostih idej, ki pri nas doma pomagajo pri vzpostavljanju in vzdrževanju pozitivnih odnosov:

  1. RAZMISLEK O NAŠEM OTROŠTVU

Sama sem edinka. Vedno sem odnose med sorojenci idealizirala, saj svoje realne izkušnje nisem imela.  Tudi, ko smo pričakovali drugega dojenčka sem si vse skupaj predstavljala zelo romantično. Sama pri sebi sem opazila, da me spori med otroki pogosto vržejo iz tira, jemljem jih preveč osebno, saj niso v skladu z mojo predstavo o tem kakšni naj bi odnosi med sorojenci bili. Zavedanje tega mojega naučenega vzorca mi pomaga, da na situacije pogledam tudi z drugega zornega kota. Prijateljica ima starejšega brata, ki je bil ko sta bila majhna večkrat grob, a je imela vedno občutek da mu starši popuščajo. Tudi sama ima sedaj deklico in dečka, stara 7 in 9 let. Sama pri sebi je opazila, da deklici večkrat popušča in je do dečka bolj stroga, saj ob njunih prepirih podoživlja konflikte, ki sta jih imela z bratom za čas njenega otroštva. Pomembno se mi zdi, da razmislimo o tem kako naše osebne izkušnje iz našega otroštva vplivajo na naše dojemanje odnosov med našimi otroki.

  1. IZOGIBANJE OZNAČEVANJU OTROK GLEDE NA NJIHOVE LASTNOSTI

Kolikor se le da se izogibam temu, da bi enega otroka proglasili za ”ta pametnega”, drugega za ”ta pogumnega” in tretjega za ”ta pridnega/porednega”. Otroci se hitro identificirajo s temi nalepkami in po njihovi logiki je v družini prostor le za enega najboljšega. Razmišljajo – če je on pameten, potem sem jaz neumen in če sem jaz priden, je on poreden. Vsak si želi biti najboljši in najbolj ljubljen. Take oznake v otrocih zbujajo jezo in zamero, ki slej ali prej bruhne na plan in negativno vpliva na odnose med njimi.

 

  1. OPAZIMO TRENUTKE KO SE OTROCI DOBRO RAZUMEJO

Težko se izognemo temu, da ne bi opazili tistih trenutkov ko so si otroci v laseh. Če ne drugega zato ker so po navadi ob tem tudi precej glasni.  Ko pa se mirno zaigrajo, se raje tiho umaknemo in pet minut uživamo v premirju. Vedeti moramo, da se najpogosteje ponavlja tisto vedenje, ki mu namenimo največ pozornosti. Pohvalimo jih vsakič, ko opazimo, da drug za drugega naredijo nekaj dobrega, si pomagajo, delijo stvari med seboj.

 

  1. HVALJENJE

Otroci so veseli pohvale. Radi slišijo, ko jih starši komu pohvalimo in povemo kako ponosni smo nanje.  S pohvalo lahko pomagamo majhnemu otroku, ki se težko sooča z različnimi občutki ob prihodu dojenčka. Ta igra pri nas še vedno ”pali” tako pri srednjem, kot pri najstarejšem. Dojenčku večkrat razlagam (ob tem se delam, da ne vem, da starejši otrok zraven posluša) kako spreten je že, kako se je danes potrudil pri oblačenju, koliko je pojedel ..

  1. OTROCI PROTI STAŠEM

Pri igrah naj otroci ne tekmujejo drug proti drugemu. Tekmujejo naj kot ekipa proti staršem. Starši se lahko delamo, da smo ”štorasti” in izgubimo, otroke pa pohvalimo za dobro timsko delo.

 

Še bi lahko naštevala. Saj pravim, da je to tema, ki je pri nas vsakodnevno

Odnosi med sorojenci 1

Odnosi med sorojeci so ena izmed tem s katero se hočeš ali nočeš intenzivno ukvarjam zadnje mesece. Vanjo sem se poglobila predvsem po sili trenutnih družinskih razmer, čeprav me je od nekdaj zanimala.
Verjamem, da je to ena izmed tem iz katere doktorirajo marsikateri starši. Kajti spori med bratci in sestricami so v družinah skoraj tako pogosto na družinskem meniju kot ljubeči trenutki.
Preden sem imela več kot enega otroka sem na celotno zadevo gledala z rožnatimi očali. Božajoč trebušček po katerem se je prekopicaval drugi sin sem si romantično predstavljala kako se bosta bodoča bratca cele dneve skupaj igrala, kako bosta najboljša prijatelja 24/7 in kako bo vse skupaj oh in sploh luštno in sladko. Seveda sem slišala zgodbice staršev katerih otroci so si stalno v laseh. A priznam, da so mi šle skoz eno uho noter in skozi drugo ven. Ob tem sem seveda pametno modrovala sama pri sebi, da se kaj takega pa meni ob vsem poznavanju otroške psihologije, razvoju otroških možganov in otroka na sploh kajpak ne more zgoditi.
In tako, kot sem pojedla že več ali manj ves zarečen kruh, sem mi je kmalu po prihodu drugega sina v obliki bogato obloženega sendviča ponudil še ta. Drugo porcijo sem dobila še po prihodu tretjega sina. Počasi (ampak res počasi) lahko rečem, da sem odkrila (in še odkrivam) nekaj univerzalnih receptov kako lahko starši pripomoremo k temu, da doma na otroškem meniju ne bo le kuhana mula.
Prihod dojenčka v družino za že ”obstoječe” otroke ni lahek zalogaj. Za seboj potegne en cel kup sprememb, pa če se še tako zelo trudimo, da bi družinsko življenje ostalo na ustaljenih tirnicah. Verjetno vsak, ki ima vsaj malo izkušenj z otroki ve, da so otroci bitja navad. Spremembe jih hitro vržejo iz tira. Le to se lahko kaže v obliki pogostega joka, ”trme”, strahov, ”dojenčkastega” obnašanja ali na kakšen drug način. Kdaj točno in na kakšen način bodo nakopičena čustva izbruhnila na plan je odvisno predvsem od karakterja in starosti otroka, pa tudi starostne razlike med sorojenci. Dejstvo pa je, da slej ali prej bodo. S čustvi je tako, da nekaj časa lahko vrejo pod površjem nato pa izbruhnejo z vso silo takrat, ko jih najmanj pričakujemo. Predlagam, da jih pričamo odprtih rok (in glav) in jim pustimo, da se izlijejo na površje. Otroci se nakopičenih čustev najlažje znebijo z jokom in smehom. Ravno smeh je tisti, skozi katerega lahko starši otroku najlažje pomagamo, da se znebi čustvenih napetosti. Kako? Skozi pristno igro z otrokom. Otrokovo stisko naslovimo prek igre tako, da v igri sami stopimo v vlogo nemočnega (vlogo v kateri je pogosto naš otrok). Lahko se igramo, da otroka iščemo in ga nikjer ”ne najdemo”. Mojemu srednjemu sinu se zdi zelo zabavno, če se ob iskanju delam, da ga ne vidim. Hodim po stanovanju mimo njega in glasno kliče: ”Kjeeee si? Poooogrešam te … Kam se je skril moj srček??” Ob tem maham v prazno in se hecam, da zdaj ga bom pa sigurno našla. Kako vem, da mu taka igra pomaga? Ob njej se glasno smeji, po 10 minutah take igre je bolj sproščen in umirjen. Rad jo ponavlja, ob tem pa si izmišljuje še nova pravila igre. Igra naj vključuje tudi veliko crkljana in dotikov. Bolj kot je igra ”trapasta” bolj se bo otrokom zdela zabavna. Skozi igro lahko naslovimo tudi situacije iz realnega življenja. Pogosto se po prihodu dojenčka dogaja, da se starejši otrok ne želi več samostojno obleči, obuti ali želi da ga hranimo, spimo z njim.. Igramo se lahko na katerokoli temo. Če se bo otrok ob tem od smeha valjal po tleh smo sigurno na pravi poti. Take igre otrokom pomagajo tudi, da se čutijo bolj povezani z nami. Trdnejša kot je vez med otrokom in staršem lažje bomo krmarili skozi težke in naporne trenutke. Taka igra pri nas ne sprošča samo otrok, temveč tudi mene. Družinsko življenje je lahko sila naporno, a zakaj ne bi bilo tudi sila zabavno kajne?
Priznam, pogrešala sem pisanje. Še se beremo.
Mateja

Kaj se dogaja z Malo Šolo?

Kaj se dogaja z Malo šolo? Kaj se dogaja z mano?

Tisti, ki že dlje časa spremljate Malo šolo ste verjetno opazili, da zadnje mesece na strani in blogu ni bilo prav veliko objav.

Za mano je leto polno novih spoznanj in čudovitih (neprecenljivih) trenutkov v družbi otrok, ki so obiskovali malo šolo. A hkrati je za mano tudi eno najtežjih let, ko sem na videz uspešno usklajevala dopoldansko delo v službi (Uživam!), z skrbjo za dva predšolska otroka in vodenjem Male šole. Pred časom sem srečala prijateljico, ki me je takoj obsula s komplimenti češ, kako mi uspe usklajevat vse to troje in ob tem še poskrbeti za kolikor toliko pospravljen dom in oprano perilo. Spremljala je namreč moje objave o dejavnostih, ki sem jih pripravljala za male šolarje in ustvarjalne in poučne aktivnosti, ki sem se jih lotevala s Škratom in Čričkom. Prijazno sem pokimala in se ji zahvalila za komplimente, a v resnici sem komaj zadrževala solze. Hotela sem ji pripovedovati o vseh trenutkih, ki so šli zaradi preobilice dela mimo mene. Pa o tem kako sta se me male dva oklepala in jokala, ko sem jo pripeljala iz vrtca domov, predala babicam in dirkala naprej v Malo Šolo, pa o vseh nasmehih in prvih Čričkovih dosežkih, ki sem jih tekom lanskega leta zamudila med pisanjem priprav in izdelovanjem materialov. Pa o vseh neprespanih nočeh, ko je mali jokal ure in ure in  nisem bila prepričana če bom sploh še zdržala. O teži stresa, ki je vsak večer obležal na mojih prsih in mi ni pustil dihati, pa o tistih trenutkih ko sem preobremenjena in preutrujena svojo jezo stresala na tiste, ki jih imam najraje. Na koncu so ravno moj trije fantje pokasirali tisti najslabši, siten, nervozen del mene.

Ravno pred dnevi sem zasledila viralno fotko zdravnice, ki je v 35 tednu nosečnosti ostala brez varstva in šla v službo s trebuščkom in 3 letnico v nosilki na hrbtu. Prava super ženska, ki zmore vse. Ideal sodobne ženske. Uspešno usklajuje kariero, materinstvo, skrb za dom …  Ampak za kakšno ceno? Si vzame kakšen trenutek tudi zase? Kdaj najde, začuti notranji mir? Globoko zadiha?

Jaz nisem super ženska, res ne, in ne super mama.  Tako mi ni preostalo drugega kot, da se končno ustavim in si prisluhnem. Prišla sem do točke, ko sem se morala odločiti med   družino in  službo ter Malo Šolo. Priznam, vsega enostavno nisem več zmogla. Cena je bila zame previsoka.

Mala Šola je postala projekt, prevelik samo za enega. Verjamem, da bi se program male šole in igrive, poučne aktivnosti morale odvijati v vsaki skupini otrok, ki so zadnje leto v vrtcu in doseči predvsem tiste otroke, ki si obiskovanja uric zunaj vrtca ne morejo privoščiti. Problematiko nepripravljenosti otrok na vstop v šolo pa bi morali poznati vsi, ki delajo z predšolskimi otroki. Upam, da bom v naslednjih letih vizijo male šole uspela predat naprej tistim, ki jo bodo lahko prenesli naprej med svoje otroke ali otroke s katerimi delajo in ki imajo dovolj energije in časa, da dajo temu projektu zagon in krila. Mala Šola tako še naprej ostaja blog in skupnost namenjena vsem, ki jih tematika priprave na šolo zanima. Tudi kakšno predavanje naš še čaka v naslednjem letu. A jaz pa za enkrat ostajam predana delu z otroki s posebnimi potrebami v okviru montessori predagogike in predvsem svojim trem fantom. In ja, priznam, nisem super ženska in ne super mama in ne še zdaleč nisem popolna. Nobena kariera in veliki dosežki mi na koncu dneva ne pomenijo toliko kot nasmejana obraza Škrata in Črička, pa naj se sliši še tako pocukrano.

sdr

Mateja

Malček in letni časi

Tale prehod med zimo in pomladjo je ravno pravi čas za spoznavanje letnih časov. Namreč zadnje dni pri nas doma intenzivno teče debata o tem, da sigurno ni več zime, če pa ni snega, poletje pa tudi še ni ker je vroče. Tako je tudi po praznično obarvanem decembru in ”zasneženemu” januarju tudi na uricah zimska tematika skozi pogovor o letnih časih počasi, ampak res počasi, prehaja v pomladansko.

Kako smo se z malčki vseznalčki lotili odkrivanja letnih časov? Pridružil se nam je tudi Škrat, ker je bilo otrok zaradi bolezni malo manj, njega pa ta tematika zanima. Ga najdete na slikah? 🙂

Pogovor o letnih časih je najbolj enostavno začeti s slikami različnih predmetov, ki spadajo k različnim letnim časom. Mi smo vse skupaj združili še z finomotoriko in sličice pripenjali na vrvico.

Picture 037.jpg

Nato smo se pogovarjali o tem, kako sploh pride do letnih časov. Našteli smo letne čase, ki se zvrstijo v letu. Ugotovili smo, da se zemlja vrti okoli sonca in potrebuje eno leto, da opravi celotno pot.

Na sredo našega kroga smo dali veliko sonce, nato pa z zemljo v roki zapeli in krožili okrog sonca.

Zemlja se vrti okoli sonca, okoli sonca, okoli sonca.

Zemlja se vrti okoli sonca, to eno leto je.

(Podobna aktivnost je del praznovanja rojstnih dni otrok v montessori vrtcih.

Picture 039.jpg

Skupaj smo okrasili tudi drevo letnih časov.

Picture 034.jpg  Picture 038.jpg

Nato so si otroci iz papirnatih krožnikov izdelali tudi vsak svoje drevo letnih časov.

Picture 040.jpg

12647082_900437460034394_5642922612113826559_n.jpg

Luštno kajne?

Preproste ideje za igro malčkov

Kaj pritegne eno in pol leta starega raziskovalca? Drobni kamenčki pred hišo, storži, pa tekanje po travi, sezuvanje nogavic, prelivanje vode, polivanje vode … Kaj pa v stanovanju? Kupljene igrače niso prav dolgo zanimive, mamini lonci že nekoliko bolj, pa drobne kocke s katerimi se igra bratec sploh. Predvsem je potrebno vse preložit iz polic na tla, vse zvleči iz predalov, 100x na dan sezut nogavice, sredi dnevne sobe obut čevlje, prelistat vse zvezke … itd.

Picture 0445.jpg

Kaj je tisto kar vodi malčke na njihovi poti raziskovanja in odkrivanja sveta? Marija Montessori je veliko govorila o notranjemu vodniku, ki se skriva v vsakem otroku in ga skozi občutljiva obdobje vodi na poti razvoja in usmerja k aktivnostim, ki jih roka in um potrebujeta za razvoj.

Če dobro opazujemo, po čem posega otrok mu lahko pripravimo aktivnosti skozi katere bo lahko razvijal potrebne spretnosti. Danes delim z vami nekaj preprostih idej za doma narejene igre:

Stara plutovinasta tabla se je z nekaj samolepilnimi ježki spremenila v pravo tablo aktivnosti za malega črička:

 

Picture 048.jpgZelo rad prestavlja slike in različne lesene kocke iz enega ježka na drugega.  V plastenke meče kroglice in kocke.

Picture 052.jpg

Na kartonasto škatlo sem nalepila prozorno vrečko, ki sem jo pred tem napolnila z rdečo in modro barvo. Čriček rad opazuje kako se barva meša med tem ko gladi vrečko.

Picture 043.jpg

Včasih so najbolj zanimive tiste stvari, ki so najbolj preproste. Malčki ne potrebujejo dragih igrač. Z malo iznajdljivosti lahko doma naredite različne zanimive igrače za male raziskovalce. Opozorilo: lahko se zgodi, da bodo mali raziskovalci tako padli v igro, da bodo na vas čisto pozabili. Nikar jih ne motite, raje v miru spite skodelico kave 🙂

Mami Teja

Šola ni Šala

Ta vikend sem imela priložnost, tako mimogrede, poklepetat z eno zelo bistro in navihano prvošolko. Povedala mi je kako ji je ime, potem pa je iz njenih majhnih ust priletel stavek, ki mi je dal misliti. Nisem jo vprašala kako je v šoli, kar sama je načela pogovor: ” A veš, jaz že delam veliko napak.”

Hmmm… Občutila sem, da je to njeno breme, ki ga vsak dan v šolski torbici nosi s sabo v šolo in nazaj domov. Očitno je imela občutek, da bo lahko z mano poklepetala o svojih občutkih. Ko sva takole med igro, jaz sem se igrala s Čričkom, ona pa s punčko in vozičkom, malo poklepetali mi je vse lepo razložila. Besede so kar vrele iz nje. Ne pišem dobro do črte, ne barvam dovolj natančno, prepočasi kaj nalepim, ne rišem lepih krogov, ne strižem dovolj po črti…..

Pogovor sem poskušala napeljati na pozitivno stran šole. ” Pa sigurno se naučite veliko zanimivega in novega, pa raziskujete in se pogovarjate.” , ”Ja, veliko pišemo in rišemo v zvezek. Veš, sem porabila že cel zvezek, pa tudi delovni zvezek smo že končali.”

Povedala mi je, da težko sedi pri miru 4 ure, pa da so odmori zeloo kratki, pa da težko posluša toliko časa, pa tudi nekaj lepih stvari je naštela, da ne bo pomote.

Zaključili sva, da šola nikakor ni Šala in da prvi razred tudi od daleč ni podoben vrtcu. Ja, šola je čisto prava Šola. Tista velika, z veliko začetnico in piko na koncu vsakega stavka.

A veste kaj mi je šlo ob tem najinem pogovoru po glavi? Vsi tisti trenutki, ki sem jih preživela, kot specialna pedagoginja, ob otrocih v prvem razredu in pa tisti moment, ko se je ob opazovanju teh res majhnih črvičkov, ki jim pol leta sploh ni bilo jasno kaj se od njih pričakuje, rodila ideja za Malo Šolo.

Za Malo Šolo, ki je že bila del našega sistema, pa smo z uvedbo devetletke pozabili nanjo in na katero imam zares lepe spomine.  Za Malo Šolo,ki bi korak za korakom pomagala prav vsem vrtičkarjem  ob prehodu iz vrtca v šolo.

Dve leti minevata od tega trenutka in počasi, počasi ideja postaja resničnost. Najprej z eno skupinico Malčkov vseznalčkov, ki se z mano vsak teden družijo v Mali Šoli in morda kmalu še z drugo.

Pa če bo zaradi Male Šole za enega samega otroka prehod iz vrtca v šolo šala mala in prvi razred prijetna dogodivščina skozi katero bo ohranil ljubezen do učenja in znanja, radovednost in predvsem pozitivno samopodobo je to To. Če pa mi uspe prehod med šolske klopi polepšati še kakšnemu otroku več, pa še toliko bolje.

 

Božičkova palčka na obisku

Processed with Rookie

Letos sem se odločila za novo in malo drugačno decembrsko tradicijo. Pri nas je do sedaj vsa leta kraljeval adventni koledar. Predlani se je Škrat vsak dan razveselil ene male čokoladice, lani pa mini igračke. No konec decembra mu sploh ni bilo jasno za kaj se gre in vse skupaj zanj ni imelo nobenega pravega pomena. Je že luštno, da vsak dan dobiš eno mini darilce in konec decembra še zvrhan koš daril kar tako, ker je pač Božič in k pridnim otrokom pride Božiček. Ampak kaj sploh pomeni, da si pridem in kako Božiček ve ali si bil res priden??

Idejo  o palčkih sem pred leti našla na Pinterestu in letos je Škrat končno dovolj star za takle hec. Obožujem december in čarobnost … in najbolj srečna sem ko čarobnost iz svojih otroških spominom narišem svojim otrokom.

V soboto sta k nam na obisk iz daljne Laponske prišla Božičkova palčka. Škrat jima je pred prihodom pripravil hišico in uredil mali vrtiček, v hiški pa iz vate oblikoval mehko posteljico. Napisal jima je tudi čisto pravo pisemce.

Palčka sta prišla k nam na obisk opazovat naša dobra dela. O vsem kar počnemo poročata Božičku (nikoli pa ju ne uporabljamo kot grožnjo). Vsak dan nas z drobnim pisemcem spodbujata k dobrim delom. Izbiram dobra dela, ki so Škratovi starosti primerna in jih lahko razume. Prav tako nas spodbujata  k kvalitetnemu preživljanju prostega časa, skupaj, kot družina. Želim si, da bi tako za Škrata prazniki dobili nek globlji pomen in da bi se naučil ceniti trenutke, ki jih preživimo skupaj. Pa tudi darila konec meseca tako ne bodo kar ”padla z neba”, temveč bodo ”nagrada” za opravljena dobra dela, prijaznost, potrpežljivost z bratcem, pomoč pri hišnih opravilih … Kaj ni to smisel decembra in  obdarovanja?

Naloge in ideje, ki se bodo skrivale v pisemcih bom vsakodnevno delila z vami na fb-strani Male Šole. Morda pa se še kdo opogumi in letos začne  z novo tradicijo 🙂

V prvih treh pisemcih se je skrivalo:

  1. Povabilo na ogled novoletnih lučk v mestu.
  2. Preseneti babico in dedka in ju povabi na kosilo. Pomagaj pri pripravi kosila in sladice.
  3. Nariši risbico za prijatelja in mu polepšaj dan. (Ob tem sta palčka prinesla tudi dva majhna paketka nalepk.)

Pozdravček,

Mami Teja